Mogoče se bo kdo še spomnil, da s(m)o mobilnim telefonom nekoč pogovorno rekli kar GSM [džiesem]. Seveda smo poleg tega rabili tudi samostalnik mobitel in na Primorskem, po vzoru iz italijanščine, kar telefonček – ampak zelo frajersko (ali pa deplasirano, kakor se vzame) v pogovornem jeziku pa je vendarle bilo, če je kdo komu predlagal: »Pokliči me na GSM [džiesem].« Tudi ko se je pojavil Gmail, je bilo pogosto slišati, da si dopisujemo po [džimajlu]. Nič drugače ni z današnjim klepetalnim robotom, ki se imenuje ChatGPT. Nenehno poslušamo, kaj vse ChatGPT [četdžipiti] zmore, kaj vse je kdo s ChatGPT-jem [četdžipitijem] ustvaril itd. Pa je ustrezno, da v slovenščini izgovarjamo angleško kratico po angleško? Ne, to ni priporočljivo. Oglejmo si, kakšen je ustrezen izgovor v slovenščini.

Jezik se nenehno spreminja, nastajajo nove besede, prihajajo besede iz drugih jezikov itd. Dokaz za to je navsezadnje čas, ki bi ga najraje pozabili, obdobje pandemije novega koronavirusa – prineslo je obilo novih izrazov, ki se jih, priznajmo si, še komaj spominjamo (različica delta in omikron, PCT-pogoj, PCR-test ipd.). Med njimi je bila ravno kratica iz angleškega jezika PCR (polymerase chain reaction), ki so jo mnogi v slovenščini izgovarjali po angleško, in sicer [pisiar]. Kakšen pa je ustrezen izgovor, to je tak, kakršnega smo slišali pri napovedovalcih in voditeljih Radiotelevizije Slovenija, ki so zgled knjižnega izgovora? Ne [pisiar], temveč [pəcərə] ali [peceer]. Povedano preprosteje: tako, kot izgovarjamo slovenske glasove, ko npr. naštevamo črke slovenske abecede. Glasu s npr. dodamo polglasnik, kar slišimo kot [sə], ali predenj postavimo e, kar se sliši kot [es]. (Saj se še spomnite, da je narobe obrnjen e oznaka za zapisani polglasnik?) Tudi zato lahko kratico SMS izgovarjamo kot [səməsə] ali [esemes].

Slovenskemu izgovoru prilagodimo tudi poimenovanje ChatGPT. Prvi del ni kratica, je samostalnik, ki v angleščini označuje klepet, v slovenščini ga brez težav izgovorimo kot [čet]. Glasov, ki sestavljajo kratico GPT, pa v slovenščini ne izgovorimo po angleško, temveč tako, kot bi izgovorili glas G, ko bi naštevali glasove slovenske abecede. Ne bi rekli [dži], kajne da ne? Izgovorili bi preprosto [gə]. Tudi P in T v slovenščini nista [pi] in [ti], temveč [pə] in [tə]. Potemtakem je ustrezen izgovor kratice GPT takšen: [gəpətə] ali kvečjemu [gepete], ne pa [džipiti]. Izraz ChatGPT lahko torej v celoti izgovorimo takole: [četgəpətə] ali [četgepete]. Če vas zanima še podrobnejša razlaga, vas vabim, da si jo preberete na jezikovnem portalu Fran.si, in sicer pod zavihkom Jezikovno svetovanje (https://svetovalnica.zrc-sazu.si/topic/6487/chatgpt-izgovarjava-in-sklanjanje), kjer boste našli obilico zanimivih vsakršnih jezikovnih informacij. Ustrezen oz. tudi najpogosteje rabljen slovenski izgovor angleške kratice GDPR (General Data Protection Regulation) je [gədəpərə].

In še komentar k prevzetim besedam, naštetim v prvem odstavku. V slovenščini tudi Gmail ni [džimejl], temveč [gmajl] ali [gmejl], GSM-a pa ne izgovarjamo [džiesem], temveč [geesem] ali [gəsəmə].

Za konec pa še tole – zakaj v knjižni slovenščini ni prostora za tuje glasove? Odgovor je preprost: ker slovenski knjižni glasovni sistem ne vsebuje glasov, kot je [dži]. Zato je tudi knjižni izgovor za nekdanjega slovenskega predsednika Türka: [tirk] ali [turk], in to po pravilu, da izgovorimo glas, ki je izvirnemu najbližje. Tudi nemško mesto München knjižno izgovorimo [minhen], Köln pa [keln], italijanskih glasov pa ne podvajamo – priimek italijanskega predsednika Matarelle je v knjižni slovenščini [matarela], pa tudi italijansko zemljepisno ime Genova po slovenski knjižni normi ni [dženova], temveč [genova].

Izzivi pri kraticah

S kraticami je križ, da ne rečem težava ali problem. V duhu sodobnega novoreka, ki spodbuja vse pozitivno, pa rajši povejmo, da kratice predstavljajo izziv. Kako se ga lotiti, da bomo pri tem uspešni? Pojdimo po vrsti.

Najprej moramo kratice ločiti od okrajšav. Kratice so ponavadi sestavljene iz velikih tiskanih črk in označujejo tako lastna imena (UP, UP PEF, UO UP) kot tudi povsem navadne občne zveze (IKT, UI, ECTS). Redkejše so iz kombinacije velikih in malih črk: DeSUS (Demokratična stranka upokojencev), JiS (Jezik in slovstvo), SdS (Slavistično društvo Slovenije). Ko jih v besedilu uporabimo prvič, jih, še zlasti, če niso (splošno) znane, razložimo in hkrati pojasnimo, da jih bomo v nadaljevanju uporabljali namesto večbesedne besedne zveze, na podlagi katere so nastale.

In okrajšave? Sestavljene so iz malih tiskanih črk (g., ga., prof., dr., ul., itd., npr.) in imajo okrajšavno piko, ki ji, če je okrajšava na koncu povedi (pogosto sta to itd. ali ipd.), ne dodajamo še končne pike. Okrajšava na začetku povedi se seveda zapiše z veliko začetnico (npr. napis na vratih: Prof. dr. Janez Primorec). Okrajšav načeloma ne sklanjamo, izjema je okrajšava za vljudnostno naslavljanje: gospa (ga.), ki se končuje na samoglasnik, zato se npr. v dajalniku spremeni v ge. (gospe).

Kratice pa lahko sklanjamo – in to je, moram priznati, eno najpogostejših jezikovnih vprašanj, ki je naslovljeno name, namreč, kako se sklanjajo kratice. Pri sklanjanju kratic je dobro vedeti, da kratica lahko ohrani spol t. i. podstavne zveze, npr.: UP je dosegla zavidljive rezultate – v podstavni zvezi je jedro samostalnik ženskega spola univerza, zato je tudi v glagolu izražen ženski spol. In kako tako kratico sklanjamo? Po 3. ženski sklanjatvi, kamor sodijo samostalniki ženskega spola, kot so: mami, babi ali Ines in Karmen – pri sklanjanju dobijo ničte končnice, kar po domače pomeni: se ne sklanjajo (z mami, brez Ines). Tako je tudi z UP: na UP smo razpisali nove študijske programe, gospodarstvo sodeluje z UP, brez UP ne bo razvoja …

Lahko pa je UP, kot je večina kratic, samostalnikov moškega spola, ki jih sklanjamo po 1. moški sklanjatvi, torej od rodilnika naprej dobimo različne končnice: UP je dosegel zavidljive razultate, na UP-ju smo razpisali nove študijske programe, gospodarstvo sodeluje z UP-jem, brez UP-ja ne bo razvoja. Poudariti je treba, da končnice zapisujemo s stičnim vezajem in da je pravopisno napačno, če jih zapišemo brez vezaja (na UPju) ali z nestičnim vezajem (na UP - ju) ali celo pomišljajem (na UP – ju, na UP–ju). S stališča praktičnosti je bolje rabiti kratice brez končnic, saj tako manj tvegamo, da se nam bodo zapisale napake.

Kaj je pri kraticah še problematično (ali izziv, kot vam je ljubše)? Nemalokrat se zgodi, da ob pogosti rabi preidejo med običajne, nekratične besede: npr. iz kratice FAMNIT (Fakulteta za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije) je nastal samostalnik moškega spola Famnit, ki je seveda stvarno lastno ime, zato ga pišemo z veliko začetnico. Kako ga pa sklanjamo? Enako kot vse druge nekratične samostalnike moškega spola, dodamo mu ustrezno končnico (Famnita, Famnitu, ob Famnitu, s Famnitom). Pri tem moramo paziti, da končnic ne pritikamo s pomočjo vezaja, napačno je torej: Famnit-a, Famnit-u, ob Famnit-u, s Famnit-om. Podobno napačno je tudi: v Moodle-u in na Cobiss-u. Tako Moodle kot Cobiss sta prvotno kratici: MOODLE (Modular Object-Oriented Dynamic Learning Environment) in COBISS (Co-operative Online Bibliographic System & Services), s pogosto rabo pa sta prešli med nekratične samostalnike: Moodle in Cobiss. Pravopisno pravilno je: v Moodlu in na Cobissu – in to ne glede na to, da sta prevzeti besedi. Zakaj e pri Moodlu izgine, je izhodišče za eno od naslednjih zapisov UPorabne slovnice. Kakor tudi, zakaj ne zapišemo po mailu-u, temveč po mailu.

Na koncu razbijmo še en urbani mit, da morajo besede v podstavni zvezi kratice biti zapisane z velikimi črkami ali drugače: ker je kratica FHŠ, je pravilno tudi neprve sestavine tega stvarnega lastnega imena zapisati z veliko, torej Fakulteta za Humanistične Študije. Ne drži. Ime izobraževalne ustanove sodi med stvarna lastna imena, katerih neprvih sestavin v slovenščini ne pišemo z veliko, razen če so že same po sebi lastno ime (npr. Univerza na Primorskem, ki ima v stvarnem imenu še zemljepisno ime). Pa tudi po drugih pravopisih, npr. angleškem (Faculty of Humanities), se ne zgledujmo, saj ima vsak nacionalni pravopis svoja, specifična pravila, nastala na osnovi lastne tradicije in rabe. Odgovor na vprašanje, kaj je bilo prej: kokoš ali jajce, je v našem primeru na dlani – najprej je podstavna zveza (Fakulteta za humanistične študije), šele potem kratica zanjo (FHŠ). 

S kraticami je križ, da ne rečem težava ali problem. V duhu sodobnega novoreka, ki spodbuja vse pozitivno, pa rajši povejmo, da kratice predstavljajo izziv. Kako se ga lotiti, da bomo pri tem uspešni? Pojdimo po vrsti.

Najprej moramo kratice ločiti od okrajšav. Kratice so ponavadi sestavljene iz velikih tiskanih črk in označujejo tako lastna imena (UP, UP PEF, UO UP) kot tudi povsem navadne občne zveze (IKT, UI, ECTS). Redkejše so iz kombinacije velikih in malih črk: DeSUS (Demokratična stranka upokojencev), JiS (Jezik in slovstvo), SdS (Slavistično društvo Slovenije). Ko jih v besedilu uporabimo prvič, jih, še zlasti, če niso (splošno) znane, razložimo in hkrati pojasnimo, da jih bomo v nadaljevanju uporabljali namesto večbesedne besedne zveze, na podlagi katere so nastale.

In okrajšave? Sestavljene so iz malih tiskanih črk (g., ga., prof., dr., ul., itd., npr.) in imajo okrajšavno piko, ki ji, če je okrajšava na koncu povedi (pogosto sta to itd. ali ipd.), ne dodajamo še končne pike. Okrajšava na začetku povedi se seveda zapiše z veliko začetnico (npr. napis na vratih: Prof. dr. Janez Primorec). Okrajšav načeloma ne sklanjamo, izjema je okrajšava za vljudnostno naslavljanje: gospa (ga.), ki se končuje na samoglasnik, zato se npr. v dajalniku spremeni v ge. (gospe).

Kratice pa lahko sklanjamo – in to je, moram priznati, eno najpogostejših jezikovnih vprašanj, ki je naslovljeno name, namreč, kako se sklanjajo kratice. Pri sklanjanju kratic je dobro vedeti, da kratica lahko ohrani spol t. i. podstavne zveze, npr.: UP je dosegla zavidljive rezultate – v podstavni zvezi je jedro samostalnik ženskega spola univerza, zato je tudi v glagolu izražen ženski spol. In kako tako kratico sklanjamo? Po 3. ženski sklanjatvi, kamor sodijo samostalniki ženskega spola, kot so: mami, babi ali Ines in Karmen – pri sklanjanju dobijo ničte končnice, kar po domače pomeni: se ne sklanjajo (z mami, brez Ines). Tako je tudi z UP: na UP smo razpisali nove študijske programe, gospodarstvo sodeluje z UP, brez UP ne bo razvoja …

Lahko pa je UP, kot je večina kratic, samostalnikov moškega spola, ki jih sklanjamo po 1. moški sklanjatvi, torej od rodilnika naprej dobimo različne končnice: UP je dosegel zavidljive razultate, na UP-ju smo razpisali nove študijske programe, gospodarstvo sodeluje z UP-jem, brez UP-ja ne bo razvoja. Poudariti je treba, da končnice zapisujemo s stičnim vezajem in da je pravopisno napačno, če jih zapišemo brez vezaja (na UPju) ali z nestičnim vezajem (na UP - ju) ali celo pomišljajem (na UP – ju, na UP–ju). S stališča praktičnosti je bolje rabiti kratice brez končnic, saj tako manj tvegamo, da se nam bodo zapisale napake.

Kaj je pri kraticah še problematično (ali izziv, kot vam je ljubše)? Nemalokrat se zgodi, da ob pogosti rabi preidejo med običajne, nekratične besede: npr. iz kratice FAMNIT (Fakulteta za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije) je nastal samostalnik moškega spola Famnit, ki je seveda stvarno lastno ime, zato ga pišemo z veliko začetnico. Kako ga pa sklanjamo? Enako kot vse druge nekratične samostalnike moškega spola, dodamo mu ustrezno končnico (Famnita, Famnitu, ob Famnitu, s Famnitom). Pri tem moramo paziti, da končnic ne pritikamo s pomočjo vezaja, napačno je torej: Famnit-a, Famnit-u, ob Famnit-u, s Famnit-om. Podobno napačno je tudi: v Moodle-u in na Cobiss-u. Tako Moodle kot Cobiss sta prvotno kratici: MOODLE (Modular Object-Oriented Dynamic Learning Environment) in COBISS (Co-operative Online Bibliographic System & Services), s pogosto rabo pa sta prešli med nekratične samostalnike: Moodle in Cobiss. Pravopisno pravilno je: v Moodlu in na Cobissu – in to ne glede na to, da sta prevzeti besedi. Zakaj e pri Moodlu izgine, je izhodišče za eno od naslednjih zapisov UPorabne slovnice. Kakor tudi, zakaj ne zapišemo po mailu-u, temveč po mailu.

Na koncu razbijmo še en urbani mit, da morajo besede v podstavni zvezi kratice biti zapisane z velikimi črkami ali drugače: ker je kratica FHŠ, je pravilno tudi neprve sestavine tega stvarnega lastnega imena zapisati z veliko, torej Fakulteta za Humanistične Študije. Ne drži. Ime izobraževalne ustanove sodi med stvarna lastna imena, katerih neprvih sestavin v slovenščini ne pišemo z veliko, razen če so že same po sebi lastno ime (npr. Univerza na Primorskem, ki ima v stvarnem imenu še zemljepisno ime). Pa tudi po drugih pravopisih, npr. angleškem (Faculty of Humanities), se ne zgledujmo, saj ima vsak nacionalni pravopis svoja, specifična pravila, nastala na osnovi lastne tradicije in rabe. Odgovor na vprašanje, kaj je bilo prej: kokoš ali jajce, je v našem primeru na dlani – najprej je podstavna zveza (Fakulteta za humanistične študije), šele potem kratica zanjo (FHŠ). 

V uvodni UPorabni slovnici bo govor o ustrezni rabi naziva doktor in doktorica. Vse prepogosto namreč tudi v knjižnem jeziku slišimo, da kdo k besedi vabi doktor Primorca ali doktor Primorčevo. Kaj pri tem ni ustrezno? To, da je treba naziv sklanjati in za ženski spol uporabiti ustrezno obliko: k besedi vabim doktorja Primorca in doktorico Primorec. Sklanjanje seveda velja za vse sklone, torej je ustrezno: danes ni doktorja Primorca in doktorice Primorec, jutri grem k doktorju Primorcu in doktorici Primorec, vidim doktorja Primorca in doktorico Primorec, govorimo o doktorju Primorcu in doktorici Primorec, pogovarjamo se z doktorjem Primorcem in doktorico Primorec. Iz primerov razberemo, da pri moškem spolu sklanjamo tako izraz doktor kot tudi priimek, pri ženskem pa ostaja priimek nespremenjen, prepoznavne končnice (-ice, -ici, -ico itd.) pa dobi samostalnik doktorica. Pravilo o sklanjanju seveda velja za vse podobne nazive, npr. profesorja/profesorico, docenta/docentko, magistra/magistrico ipd.

Kaj pa, če so nazivi okrajšani, npr.: dr., prof., doc. in mag.? Nič lažjega. Na glas preberemo oz. izgovorimo jih v celoti, torej neokrajšano. Pri tem ne smemo pozabiti, da naštete okrajšave veljajo tako za moški kot ženski spol. To pomeni, da tako pred moško kot žensko ime zapišemo dr., izgovorimo pa ne zgolj doktor, temveč doktor ali doktorica. Pa ne le to: zapisano okrajšavo v govoru seveda ustrezno sklanjamo. Kaj to pomeni? Če piše, da so na predavanje povabili doc. dr. Primorca ali prof. dr. Primorec, bo to pravilno prebrano ali izgovorjeno takole: »na predavanje so povabili docenta doktorja Primorca« ali »profesorico doktorico Primorec«. Enako je v primeru, če je dodan še kakšen (neokrajšan) naziv, npr. dekan ali rektor, ustrezno je torej reči: »besedo predajam dekanu, izrednemu profesorju doktorju Janezu Primorcu« ali »k besedi vabim rektorico, profesorico doktorico Ano Primorec«.

Tokratno UPorabno slovnico začenjamo z jezikovno uganko v stilu »Poiščite v naslovu vsiljivca«. Katera beseda, besedi ali besede, naštete v naslovu, namreč ne sodijo v kolokacijo alumen? (Kolokacija so besede, ki se največkrat pojavljajo skupaj.) Še preden se dokopljemo do pravilnega odgovora, si najprej oglejmo, kaj samostalnik moškega spola alumen (v množini alumni), ki ga pogosto opažamo predvsem v zadnjem času, sploh pomeni in v kakšnih besednih zvezah ga srečujemo. 

Razlaga v prenovljeni izdaji dobrega starega Slovarja slovenskega knjižnega jezika na jezikovnem portalu Fran nam je najbolj v pomoč: »kdor po zaključku šolanja na določeni srednji ali visoki šoli še naprej izkazuje povezanost z njo«, enako je s primeri rabe: »alumni so plesali na gala večeru; klub alumnov; stiki z alumni naše fakultete, Društvo alumnov Veterinarske fakultete«; izvemo pa še, da se samostalnik moškega spola alumen v rodilniku sklanja kot alumna, najpogosteje pa se rabi v množini, torej alumni. Razlaga v ePravopisu je bolj skopa, a precej nazorna: samostalnik alumen namreč razlaga s samostalnikom diplomant. Kar je – priznajmo si – čisto res. Kaj drugega navsezadnje je alumen, če ne ravno diplomant? Nič pa iz obeh omenjenih slovarskih gesel ne izvemo, kako bi z drugo besedo poimenovali diplomantko – alumenka, alumenca, alumnja?  Po to informacijo moramo po jezikovnem portalu Fran pobrskati nekoliko globlje. Pravo rešitev bomo namreč našli v odgovoru na vprašanje v Jezikovni svetovalnici, kjer nekako po vzoru, da samica risa ni risinja (se še spomnite te jezikovne debate iz časa žledoloma leta 2014?), pač pa risa, izvemo, da je ustrezen samostalnik ženskega spola, ki označuje diplomantko, nič drugega kot – alumna. No, strinjati se moramo s tamkajšnjo ugotovitvijo, da je v rabi skorajda ni zaslediti.

Povedno je tudi to, da če iščemo pomensko razlago za samostalnik alumen v Velikem slovarju tujk Cankarjeve založbe (2002), ki je nekakšen naslednik znamenitega Verbinčevega Slovarja tujk, v njem gesla alumen sploh ne bomo našli. To dejstvo priča o tem, da je raba te prevzete besede v slovenščini dokaj nova, pojavlja pa se predvsem v – za slovenščino dokaj neustrezni – zvezi »alumni klub« (namesto ustreznejših: klub alumnov ali društvo alumnov), zaradi česar marsikdo napačno misli, da je beseda alumni pridevnik.

Podobni besedi v Velikem slovarju tujk, ki ju ne smemo zamenjevati, sta še aluminat in alumnat. Prva, aluminat, je samostalnik moškega spola, ki pomeni »sol aluminijevega hidroksida«, druga, alumnat, pa je prav tako samostalnik moškega spola, ki označuje »1. vzgajališče, vzgojni zavod, kjer gojenci bivajo in se šolajo« in »2. semenišče, bogoslovje, lemenat«. Z aluminatom si pri alumnu ne moremo nič pomagati, alumen in aluminij si namreč nista v pomenskem sorodu. Iz tega sledi tudi delna rešitev uganke, zastavljene v uvodu: aluminij je ena od vsiljivk, ki ne sodi v kolokacijo samostalnika alumen. Zato pa nas na zanimivo etimološko pot zapelje samostalnik lemenat, ki je pogovorna beseda za bogoslovje in je, kot se lahko poučimo v Slovenskem etimološkem slovarju Marka Snoja, ki ga tudi dobimo na jezikovnem portalu Fran, izšel iz nemškega samostalnika Alumnat, ta pa iz klasičnega latinskega samostalnika alumnus ’gojenec, rejenec’ in glagola alere ’hraniti, rediti’.

In dokončen odgovor na vprašanje, zastavljeno v uvodu? Tudi oblika alumnija poleg besede aluminij nima česa iskati v kolokaciji alumen. Beseda alumen je namreč samostalnik moškega spola, ki ga sklanjamo: alumen, alumna, alumnu, z alumnom, ne pa alumen, alumnija, alumniju, z alumnijem.

Ste se ob prebiranju naslova tokratne UPorabne slovnice nemara zdrznili? Vas je mogoče prešinilo: »Kaj? Spet Zoom? Se vračamo nazaj v leto 2020 (ustrezni sta sicer drugi dve možnosti: »se vračamo« ali »gremo nazaj«, pogovorno pa je, da se »vračamo nazaj«, ker dvakrat izrazimo isto)?« Brez skrbi, nismo v prvem letu pandemije zaradi covida-19, temveč pred začetkom jesenskega oz. zimskega semestra novega študijskega leta 2023/24. Sem si pa tokrat za naslov res izposodila stavek nekega starega obvestila iz pandemijskih let (Predavanja začnejo v ponedeljek preko Zooma), ki jih je bilo takrat nešteto in v katerem sta vsaj dve jezikovni pomanjkljivosti. Vas zanima, kateri sta in kako ju popraviti? Vabljeni k branju tokratne UPorabne slovnice.

Najprej se posvetimo najočitnejši jezikovni nerodnosti, ki takoj pade v oči oz. ostane v ušesu še zlasti tistim, ki nismo rojeni govorci primorskega pokrajinskopogovornega jezika; namreč to, da v naslovnem stavku nekaj manjka. V naslovu piše, da »predavanja začnejo«, ustrezno pa je glagolu »začeti« dodati še zaimek »se«: predavanja torej se začnejo, ne pa zgolj: predavanja začnejo. Glagol »začeti se« je neprehodni glagol, to preprosto pomeni, da se ne navezuje na predmet oz. predmeta ob njem ni: predavanja se začnejo ob desetih, simpozij se začne v predavalnici Burja 1. Drugače je z glagolom »začeti«, ki ni glagol »začeti se«. Primerjajmo razlike v rabi: predavanja smo začeli ob desetih (Koga ali kaj smo začeli? Predavanja.); predavanja se začnejo (Kdo ali kaj se začne? Predavanja.). Še en podoben primer: simpozij je začel plenarni predavatelj v predavalnici Burja 1 (Koga ali kaj je začel plenarni predavatelj? Simpozij.); simpozij se je začel s predavanjem plenarnega predavatelja (Kdo ali kaj se je začelo s plenarnim predavanjem? Simpozij). Preprosto povedano: mi »začnemo kaj oz. s čim« (začnemo delati, začnemo predavanje, začnemo z otvoritvijo), tisto »kaj oz. nekaj pa se začne« (delo/predavanje/otvoritev se začne).

Kaj pa nas zmoti v drugem delu naslovnega stavka? Mogoče bi se kdo ustavil pri besedi Zoom. Samostalnik Zoom je stvarno lastno ime (podobno še Teams ali Zotero), zato je pravilen zapis z veliko začetnico. Naj nas pri tem ne zavede, da je logotip Zooma (in Zotera) zapisan z malo začetnico: v običajnem besedilu seveda upoštevamo pravila Slovenskega pravopisa 2001, zato Zoom zapišemo z veliko začetnico (tudi logotipa Primorskih novic in Marjetice Koper sta zapisana s samimi malimi črkami, pa to ne pomeni, da bomo ti dve besedni zvezi v besedilih pisali z malo). V logotipu Zooma so tudi same velike začetnice, a ne drži, da gre izvorno za kratico, kot sta npr. COBISS (Co-operative Online Bibliographic System & Services) in MOODLE (Modular Object-Oriented Dynamic Learning Environment) – za več o kraticah gl. Uporabno slovnico Izzivi pri kraticah. Torej samostalnika Zoom ne bomo sklanjali narobe (ZOOM-a ali Zoom-a), temveč preprosto kot vse druge samostalnike moškega spola, čeprav gre za prevzeto besedo: Zoom, Zooma, po Zoomu.

Kdor je skrbno prebral zadnjo vrstico, je opazil, da sem pri Zoomu izbrala predlog »po«, ki se razlikuje od predloga »preko« v naslovu. Nisem napisala »preko Zooma«, temveč »po Zoomu«. Priznam, da se mi je to zapisalo povsem samodejno, pač pod vplivom dolgoletne jezikovnokulturne oz. lektorske sugestije, da predlog »prek« zamenjujemo s »po« (po elektronski pošti namesto prek elektronske pošte, po telefonu namesto prek telefona). Kaj pa predlog »preko«, ki je zapisan v naslovu, »preko Zooma«? Hm, ta je pa tisti, ki je za izražanje sredstva daleč najbolj uporabljan, čeprav – priznajmo si – že desetletja neuspešno preganjan. Marsikdo ima namreč izkušnjo lektorskega popravka iz »preko« v »prek«: namesto »preko zvez« raje »prek zvez« ali še bolje »po zvezah« (najpravičneje in etično je seveda »brez zvez«, hm, hm). Da razmerje med »preko« in »prek« žuli marsikoga, je razvidno iz množice vprašanj na to temo v Jezikovni svetovalnici jezikovnega portala Fran (fran.si) in prošnje, da bi se ga dotaknili tudi v UPorabni slovnici. Dejstvo je, da so sodobni pravopisci do rabe »preko« namesto »prek« veliko bolj strpni kot marsikateri lektor oz. lektorica ali celo jezikovni uporabnik oz. uporabnica. Moj zaključni nasvet je: namesto da nihate med rabo »preko« ali »prek«, uporabite raje predlog »po«, s čimer se najelegantneje izognete morebitnim jezikovnim nerodnostim.

In še pravilen oz. ustreznejši zapis naslovnega stavka: Predavanja se začnejo v ponedeljek po Zoomu.