O »spravi« med Slovenci, Hrvati in Italijani

piše: dr. Gorazd Bajc Januarske ogorčene reakcije na provokacijo, kdo je pravzaprav osvobodil Primorsko in Trst, so v precejšnji meri zasenčili odmevi na ponovno odprto zgodovinsko dilemo: »spravo« med Slovenci, Hrvati in Italijani.

Nekaj dni pred javno izraženim »dvomom«, ali se morajo Slovenci za nekaj kilometrov obale zahvaliti samo hrvaškim partizanom, se je namreč hrvaški predsednik Stipe Mesić v pogovoru za tržaški dnevnik (Il Piccolo, 3. 1. 2009, str. 5) zavzel za spravo med Hrvaško, Slovenijo in Italijo. Slovenski predsednik Danilo Türk je odgovoril, da za spravno srečanje, ki ga predlaga hrvaški kolega, ni potrebe. Če je novinarski ceh »dvomu« o osvoboditeljih posvetil kar nekaj pozornosti, je bilo argumentiranje »sprave« medijsko v drugem planu. Očitno je za večino ljudi »sprava«, vprašanje polno neznank in zato medijsko težje obvladljivo. Argument namreč odpira naslednja vprašanja: kdo naj se s kom spravi, kako naj do sprave pride in nenazadnje, kaj naj bi sploh pomenilo spravno dejanje med predsedniki držav? Zamisel o spravnem srečanju predsednikov Slovenije, Italije in Hrvaške je stara že več let in doslej jo je zlasti ali skoraj izključno podpirala le italijanska stran. Slišali je bilo različne predloge, vsi pa so se vrteli okoli tega, naj predsedniki treh sosednjih držav skupaj opravijo spravni obred izključno v nekaterih krajih v Italiji - v Rižarni, v Gonarsu in pred bazoviško »fojbo« - in ne v Sloveniji ali na Hrvaškem. Posamezniki so sicer opozarjali, da bi bilo na ta seznam primerno vključiti spomenik štirim leta 1930 v Bazovici ustreljenim slovenskim rodoljubom, čemur pa so odločno uprli v stranki Nacionalnega zavezništva odločno nasprotovali. Kakorkoli že, če bi res prišlo do take spravne geste, bi bilo pravzaprav nejasno, kdo se komu in za kaj oprošča in zgodovinska krivda bi se kvečjemu porazdelila enakovredno med vse tri države … Kako torej priti do spravnega dejanja med državami? V knjigi Petra Merkùja, Mednarodna diplomacija sprave (Mladika, Trst 2005), je nazorno opisano, kako se je po drugi svetovni vojni v okviru reševanja nemškega problema razvila tako imenovana mednarodna diplomacija sprave. Uveljavilo se je načelo, da država naslednica agresorke povsem razkrije vse temne plati svoje preteklosti in z njimi čim bolje seznani vse državljane ter na takšen način zgodovinski spomin odreši »črnih« mitov. Šele potem lahko nastopijo pravi (in edini) pogoji, da se ta država opogumi in se s simbolno gesto najvišjih institucionalnih oblasti pokloni žrtvam tudi v krajih trpljenja na tujih, napadenih ozemljih. * dr. Gorazd Bajc je znanstveni sodelavec na Inštitutu za zgodovinopisje Znanstveno raziskovalnega središča Univerze na Primorskem