Pismo zaposlenim

Spoštovane sodelavke in sodelavci, kolegice in kolegi, zaposleni in zaposlene na UP, zadnjih nekaj mesecev se ime Univerze na Primorskem (UP) pojavlja v številnih medijskih zapisih in odzivih, ki problematizirajo poslovanje univerze in katerih cilj je, tako se vsaj zdi, diskreditacija poslovodskih odločitev vodstva oz. rektorata, mene osebno ter posredno tudi celotne univerze.

V špekulacije in ugibanja, kdo bi lahko bil(i) neznani in anonimni vir(i), ki spodbuja(jo) te vse številnejše medijske objave in kaj bi lahko bili njegovi (njihovi) motivi, se ne morem in ne želim spuščati. Menim pa, da se je v preteklih mesecih nabralo toliko negativnih medijskih opazk na račun (vodenja) univerze, zasnovanih na selektivno izbrani in predstavljeni, včasih tudi priložnostno prirejeni, dokumentaciji ter nepreverjenih govoricah, da sem vam kot rektor univerze ter varuh zakonitosti na njej dolžan nekaj malce podrobnejših (in tehničnih) pojasnil o dosedanjem poslovodenju univerze pod mojim vodstvom, o ta hip najbolj perečih in ne nazadnje tudi v javnosti najodmevnejših zadevah. Problematiko izpostavljam preko štirih vsebinsko zgoščenih točk.

1) Podfinanciranost UP

Kot poudarjam že vse od nastopa rektorske funkcije, je za prihodnji obstoj in razvoj univerze ključnega pomena ureditev njenega financiranja; le-to se v sistemu javnega šolstva, kakršnega ima Slovenija, izvaja s sredstvi iz državnega proračuna, katerih dodeljevanje v slovenskem primeru določajo Ustava RS, Zakon o visokem šolstvu RS (ZViS) ter Uredba o financiranju visokega šolstva RS. Problem s financiranjem naše univerze je nastal, ko je vladna Uredba, v nasprotju z veljavnim ZViS (kot ugotavlja tudi Ustavno sodišče), l. 2010 ukinila t. i. glavarinski sistem financiranja, tj. dodelitev javnofinančnih sredstev univerzi na podlagi števila vpisanih študentov, in financiranje zasnovala na povsem drugih, za UP bistveno manj ugodnih merilih. S tem je UP postavila v povsem neenakovreden položaj v primerjavi z drugima dvema javnima univerzama, Univerzo v Ljubljani (UL) in Univerzo v Mariboru (UM), saj je delež proračunskih sredstev, namenjenih javnim univerzam, v študijskem letu 2012/13 za UP znašal 5,63 % (za primerjavo: UL je dobila 71,32%, UM pa 23,05 %), medtem ko bi, skladno s po ZViS veljavnem glavarinskem sistemu, moral znašati 6,68%, kar pomeni 2.528.780 evrov primanjkljaja; univerza opisani primanjkljaj na letni ravni beleži že vse od l. 2011, ko je v veljavo stopila omenjena Uredba, pri čemer se letna vsota vsako zaporedno leto nekoliko povečuje, ker se povišuje tudi število vpisanih študentov.

Za našo univerzo je alarmantno, da namerava vlada sporni sistemski mehanizem dodeljevanja javnofinančnih sredstev iz Uredbe prenesti v nastajajoči novi Zakon o visokem šolstvu RS in s tem uzakoniti neenake razvojne (z)možnosti univerz (študijskemu procesu na UP je (na študenta) po tem sistemu na letni ravni dodeljeno le 80 % od sredstev, ki so dodeljena študentu UL), na kar je vodstvo UP Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport (MIZŠ) večkrat opozarjalo, nazadnje z ustreznim sklepom Senata UP. Naša prizadevanja so podprli tudi študenti, saj sta Študentski svet UP ter Študentska organizacija UP razpisala peticijo, v kateri pozivata MIZŠ po odpravi podfinanciranosti naše univerze, tj. po zagotovitvi pravične razdelitve sredstev oz. enakih pogojev študija za vse študente v Sloveniji.

Na tej točki vas z zadovoljstvom obveščam, da je ministrstvo vendarle začelo izkazovati razumevanje problema podfinanciranosti UP in na podlagi pogovorov na sestanku, dne 10. 2. 2014, med vodstvoma UP in MIZŠ, na katerem sva bila prisotna tako jaz kot minister dr. Jernej Pikalo, smo konec februarja prejeli izračune MIZŠ, ki v bistvu pritrjujejo našim argumentom. V kratkem se bomo še enkrat sestali, dodatno uskladili izhodišča za izračune in se skušali dogovoriti za način oz. dinamiko odprave podfinanciranosti.

2) Investicijska sredstva za rešitev prostorskih potreb

Naslednje izjemno pereče vprašanje so t. i. investicijska sredstva, namenjena rešitvi prostorskih potreb, ki jih ima univerza za nemoteno izvajanje svojih dejavnosti. Spomladi l. 2011 je bila med mojim rektorskim predhodnikom, prof. dr. Radom Bohincem, in tedanjim šolskim ministrom, prof. dr. Igorjem Lukšičem, podpisana pogodba, s katero je MIZŠ UP zagotovilo investicijska sredstva v višini 3.371.559 evrov za namen izgradnje univerzitetnih kampusov Sonce v Kopru in Livade v Izoli; v pogodbi je bilo opredeljeno, da morajo biti nakazana sredstva za ustrezne namene porabljena do konca l. 2011. Ob mojem prevzemu rektorske funkcije (23. 11. 2011) je bilo stanje sklenjenih pogodb z izvajalci takšno, da dinamika del absolutno ni omogočala dejanske in zakonite porabe teh sredstev v postavljenem roku. Kljub grožnjam in pritiskom z vseh strani, da bodo sredstva univerzi odvzeta, če jih ne porabi v roku, nisem niti pomislil, da bi jih porabil tako, da bi izvajalcem vnaprej plačal še neopravljena dela. Namesto tega sem se zavzemal za edino smiselno in zakonito rešitev – za podpis aneksa z MIZŠ o podaljšanju roka porabe sredstev za investicije, kar sem tudi realiziral. V času mojega rektorskega mandata so se tako nadaljevala v l. 2011 začeta gradbena dela na stolpiču A, v okviru izolskega kampusa. V primeru koprskega kampusa pa je morala UP zaradi izpada sredstev iz proračuna doseči spremembo pogodbe s projektanti, in sicer tako, da so bila plačila po pogodbi neposredno odvisna od razpoložljivih proračunskih virov zanjo. V nasprotnem primeru bi morala UP poseči v že tako preskromna sredstva za študijsko dejavnost univerze, kar bi bilo povsem nesprejemljivo. Na omenjenem sestanku med vodstvoma UP in MIZŠ, 10. 2. 2014, sem predstavnikom ministrstva pojasnil potrebo oz. nujo po sprostitvi poroštvenega kredita za namen financiranja nabave opreme za stolpič A kampusa Livade, saj sicer že zgrajenega objekta ne bi mogli opremiti in predati v uporabo. Hkrati sem zagovarjal stališče, da moramo z ministrstvom skupaj sprejeti odločitev o nadaljnjih korakih glede predhodno predvidenega kampusa Sonce. MIZŠ nas je seznanilo z informacijo, da denarja za izgradnjo kampusa Sonce ni na razpolago. Glede na res majhne možnosti, da bi se ta projekt realiziral v dovolj bližnji prihodnosti, sem poudaril nujnost njegove nadomestitve z alternativnimi rešitvami, ki bodo upoštevale vsaj minimalne prostorske potrebe naših študentov. Minister dr. Pikalo se je zato glede zagotovitve poroštvenega kredita za dokončanje oz. opremo stolpiča v Livadah zavzel za intenzifikacijo dogovarjanja med univerzo in ministrstvom z namenom pridobitve poroštva, in za ta namen obljubil maksimalno podporo MIZŠ v pogovorih z Ministrstvom za finance.

3) Nenamenska poraba sredstev za investicije

Pred nekaj tedni so bile na UP opravljene hišne preiskave v zvezi z zakonitostjo porabe evropskih sredstev za investicije. Te preiskave so posledica uradnih postopkov, ki so se pričeli sredi leta 2012 z revizijo Urada za nadzor proračuna pri Ministrstvu za finance (MF-UNP). Revizija je v primeru investicijskih del na izolskem kampusu Livade ugotovila hude nepravilnosti in nenamensko porabo sredstev v času prejšnjega univerzitetnega vodstva. Iz odredbe preiskovalne sodnice izhaja, da je MF-UNP dne 22. 11. 2012, na podlagi svojih ugotovitev, podalo prijavo na SKP PU Koper o sumu storitve kaznivih dejanj. Ugotovitve revizorjev MF-UNP so imele za posledico tudi odvzem dela evropskih sredstev projekta Sigma II za sofinanciranje investicije na Livadah, kar - drugače povedano - pomeni oškodovanje UP. Ko smo pripravljali odgovore in ugovore na prvo poročilo revizorjev, s katerimi smo se želeli ubraniti pred odvzemom sredstev, smo naleteli na dejstva in listine, ki so kazala na možnost storitve kaznivih dejanj. Natančnega poteka kaznivih dejanj in opredelitve odgovornosti zanje sami nismo mogli ugotoviti, saj za kaj takega nismo niti poklicani niti usposobljeni. Dolžni pa smo prijaviti sum kaznivega dejanja, v kolikor do takih podatkov pridemo. Prijavo suma storitve kaznivega dejanja proti neznanemu storilcu smo v zvezi z investicijo na Livadah vložili avgusta 2013. V zvezi z investicijo v Borilnico, ki se je vodila v okviru UP ZRS, smo bili s strani oseb, ki so sodelovale v projektu, opozorjeni na nezakonitosti. Tudi v tej zvezi smo bili po zakonu dolžni ukrepati in podati ustrezne prijave pristojnim institucijam. O ugotovljenih nezakonitostih in kaznivih dejanjih sprva nismo želeli obveščati javnosti, ne moremo pa pristajati na to, da se sedanjemu vodstvu UP, z anonimnimi pismi in netenjem domnevnih sporov z ministrstvom, podtika probleme, ki smo jih prisiljeni reševati za svojimi predhodniki.

Po drugi strani je MIZŠ spomladi 2013 opravilo administrativno kontrolo porabe sredstev za investicije po pogodbi iz leta 2011, ki so bila pretežno porabljena v letu 2012. Administrativno kontrolo so izvedli uslužbenci ministrstva brez revizorskega naziva in po nam neznanem postopku. Težava, ki pri tem nastopi, je, da UP na nobeni točki postopka ni imela možnosti ugovora in predstavitve svojih argumentov. Tako je bila UP prvič seznanjena z domnevo administrativne kontrole, da naj bi šlo za nenamensko porabo sredstev, šele 15. 5. 2013, ko je prejela zahtevek ministrstva za vračilo 441.750,42 EUR. UP je na zahtevek argumentirano odgovorila in ga zavrnila v osmih dneh od prejema, kljub temu, da ji ta možnost postopkovno sploh ni bila ponujena. Odgovor UP ni bil vsebinsko obravnavan na nobenem sestanku na MIZŠ in MIZŠ se z nobenim dokumentom ni opredelila do argumentov UP v tej zvezi. V začetku leta 2014 je nato sledil le še formalni sklep MIZŠ o vračilu teh sredstev.

V svojem temelju zahtevek ministrstva ne jemlje v obzir okoliščin, zaradi katerih se je rok za porabo s pogodbo zagotovljenih investicijskih sredstev zamaknil, posledično pa se je spremenila tudi specifikacija njihove porabe. O tem so bili namreč sklenjeni štirje aneksi k pogodbi, v katerih prejemnik sredstev, torej UP, zakonito in transparentno poroča o razlogih za spremembe: prvi, med prof. dr. Bohincem in prof. dr. Lukšičem, drugi, med menoj in prof. dr. Lukšičem, tretji in četrti pa med menoj in dr. Žigo Turkom, ministrskim naslednikom prof. dr. Lukšiča. MIZŠ sporni zahtevek za vračilo sredstev utemeljuje s trditvijo o domnevno nepravočasni realizaciji stroškov, pri čemer v vmesnem času sklenjenih štirih aneksov sploh ne upošteva. Sklicuje se le na naše neupoštevanje v vmesnem času s strani ministrstva povsem na novo predpisanih obrazcev o porabi nakazanih sredstev, za nameček pa zahtevek ne vsebuje nikakršnega pravnega poduka, in tako UP odvzema vsakršno pravico do odgovora oz. ugovora.

Na sestanku na MIZŠ, 10. 2. 2014, so bila v zvezi z zahtevkom ministrstva predstavljena tudi naša, zgoraj omenjena, stališča, in MIZŠ je pokazalo razumevanje za naše vsebinske argumente. Ker je formalni status zahtevka že v fazi, ko ga ni mogoče nadomestiti z novim sklepom, bo za razrešitev tega vprašanja potrebna asistenca tretje osebe – mediacija ali sodni spor. To nikakor ne bo prva takšna zadeva med UP in MIZŠ, saj se še danes vodita dva podobna sodna postopka glede domnevne nenamenske porabe iz leta 2008.

4) Zunanja revizija poslovanja UP

MIZŠ je zunanjo revizijo poslovanja UP uvedlo s sklepom dne 23. 10. 2013, in sicer na podlagi anonimne prijave z dne 15. 10. 2013, v kateri mi anonimni prijavitelji kot rektorju očitajo številne nepravilnosti pri vodenju univerze, med drugim zlasti nenamensko, negospodarno in nezakonito rabo javnofinančnih sredstev ter s klientelizmom in nepotizmom obremenjeno zaposlovanje. Na tem mestu ne bom ponovno predstavljal svojega odgovora na anonimko, saj sem to že storil v izjavi za javnost, dne 28. 10. 2013, ter v natančnem in izčrpnem pisnem odgovoru na neresnične in zavajajoče obtožbe iz anonimke, ki je zainteresiranim dostopen na spletni strani UP http://www.upr.si/index.php?page=news&item=5&id=2199 oz. preko tam navedenih povezav.

Menim, da bi z realizacijo sklepa ministra o reviziji na način, kot je s sklepom predvidena, kršili več zakonov, najbolj očitno pa vsaj 47. člen Zakona o revidiranju (ZRev-2, Uradni list RS, št. 65/2008, z dne 30. 6. 2008), ki v prvi alineji nalaga, da medsebojne pravice in obveznosti revizijske družbe in pravne osebe, pri kateri se opravlja revidiranje, uredita stranki s pogodbo o revidiranju. O tem je univerza obvestila ministrstvo z več dopisi in predlagala tudi več možnih rešitev izvedbe revizije na zakoniti način. Ker je MIZŠ vztrajalo pri svojem sklepu, je o zakonitosti navedenega odločalo sodišče, ki je po navodilih Vrhovnega sodišča RS sklep ministrstva zadržalo z izdajo začasne odredbe. UP je tudi sama zainteresirana, da se strokovno in zakonito ugotovi dejansko stanje v zvezi z očitki iz anonimke, zato je 17. 01. 2014 izvedla povpraševanje za izvedbo revizije na način, kot izhaja iz Sklepa ministra. Z najugodnejšim ponudnikom je bila nato podpisana pogodba, skladno s 47. členom ZRev-2, in revizija že poteka. Navedbe o tem, da »se vodstvo univerze izogiba nadzoru in ga namenoma skuša preprečiti na več možnih načinov, kar je skrajno nenavadno«, so tako povsem neutemeljene. Na UP na podlagi različnih zakonskih podlag nenehno potekajo revizije in nadzori, ki predstavljajo tudi dodatno obremenitev strokovnih služb UP.

Z željo, da odpravim namigovanja o bojazni aktualnega vodstva pred ugotovitvami morebitnega nadzora, sem na omenjenem sestanku, 10. 2. 2014, ministrstvu celo predlagal uvedbo razširjene revizije za petletno obdobje, tj. od l. 2009 do l. 2013, ki bi pregledala poslovanje naše ustanove z vidika namenskosti rabe sredstev na projektih, kadrovskih zadev, javnih naročil, investicij in še nekaterih drugih reči, vse seveda z ustrezno pravno podlago. Na MIZŠ so izrazili stališče, da lahko vodstvo univerze naroči revizijo vseh zadev, za katere meni, da bi bilo potrebno preveriti njihovo pravilnost.

Naj ob koncu ponovno poudarim, da sem pri izvrševanju rektorske funkcije vedno izhajal iz trdnih osebnih načel, stališč in prepričanj, ki sem jih izpostavil že v času volilne kampanje za rektorja univerze, moji ukrepi, odločitve in ravnanja pa so bili vselej dosledno utemeljeni na pravnih osnovah, pri čemer sem spoštoval tako notranje predpise in akte UP kot tudi slovensko zakonodajo. Svojo vlogo zakonitega zastopnika univerze ter varuha zakonitosti namreč jemljem skrajno resno in tako nameravam brez izjeme ravnati tudi v prihodnje. Pri tem ne bom popuščal (medijsko podprtim) pritiskom, ki jih name osebno in na univerzo, posredno ali neposredno, izvajajo posamezniki oz. interesne skupine, ki so očitno nezadovoljni(-e) z razvojem univerze iz takšnega ali drugačnega partikularnega interesa. V prepričanju o pravilnosti mojega ravnanja so me navsezadnje utrdile tudi sodne odločitve o številnih spornih zadevah, povezanih s Fakulteto za humanistične študije in Znanstveno-raziskovalnim središčem, ki potrjujejo zakonitost postopkov in ukrepov, ki sem jih bil primoran uvesti v zvezi z omenjenima članicama naše univerze. Pred kratkim je tako postala dokončna in pravnomočna tudi odločitev sodišča o zavrnitvi zahtevka prof. dr. Darka Darovca za razveljavitev izredne odpovedi njegove zaposlitve na UP. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da so bila tudi na sodišču pripoznana in potrjena stališča, ki jih ves čas zagovarjam. Niti najmanjšega razloga ni, da ne bi verjel, da bo tako tudi v preostalih primerih.

Spoštovane in spoštovani! Od moje izvolitve za rektorja Univerze na Primorskem sta pretekli več kot dve leti, kar pomeni, da sem že v drugi polovici svojega rektorskega mandata. To je primeren čas, da skupaj ocenimo, kje v univerzitetnem in širšem slovenskem družbenem prostoru je danes Univerza na Primorskem, kaj je v tem času dosegla, kaj bi lahko dosegla, kje so njene prednosti in kje njene slabosti. V ta namen v prihodnjih tednih in mesecih načrtujem srečanja z vsemi senati in akademskimi zbori članic UP, da skupaj pregledamo, kaj nam je uspelo spremeniti do sedaj, opozorimo na še odprta vprašanja, in skupaj začrtamo pot naprej. To bo tudi priložnost, da se pogovorimo o najnovejših (medijskih) podtikanjih o nadzoru elektronske pošte zaposlenih na UP ter zaščiti podatkov in zasebnosti.

V pričakovanju konstruktivnih pogovorov Vas lepo pozdravljam in se veselim srečanja z vami.

Prof. dr. Dragan Marušič,
rektor Univerze na Primorskem