ENG
 

Koper, 4. julij 2017 - Univerza na Primorskem (UP) je včeraj prejela tri sodbe Delovnega sodišča v Kopru, ki se nanašajo na raziskovalce Znanstveno-raziskovalnega središča Koper (ZRS Koper). Vodstvo nekdanje članice UP ZRS se je po neuspehu dr. Rada Pišota na rektorskih volitvah Univerze na Primorskem novembra 2015 samo odločilo za izstop iz univerze, a so izstopajoči zaposleni vseeno želeli ohraniti pedagoško delovno razmerje na UP. Ker je to v nasprotju s sklepi organov UP, je šestnajst nekdanjih zaposlenih UP ZRS lani jeseni vložilo tožbe proti UP. Sodišče je presodilo, da nekdanji zaposleni niso mogli pričakovati, da jim bo univerza še naprej zagotavljala delo, če so se sami odločili za zaposlitev pri novem delodajalcu.

Delovno sodišče v Kopru je do sedaj (še nepravnomočno) odločilo v več zadevah, povezanih z ZRS Koper. Dr. Lenart Škof je tožil UP “zaradi izročitve pogodbe o zaposlitvi v skladu z dejansko opravljenim delom”, a je sodišče njegov tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo in mu naložilo povrnitev stroškov postopka toženi stranki - Univerzi na Primorskem. Dr. Rado Pišot je, med drugim, tožil UP “zaradi odpovedi pogodbe iz krivdnih razlogov” in sodišče mu je ugodilo. UP se bo na sodbo pritožila, ker meni, da je bila odpoved z dne 4. 1. 2017 brezpredmetna, saj se je Pišot že dne 15. 12. 2016 samovoljno zaposlil na novem ZRS Koper in 19. 12. 2016 že sam podal odpoved delovnega razmerja na UP, ki pa je bila podana nepravilno. Dr. Blaž Lenarčič je tožil UP zaradi t. i. veriženja pogodb za določen čas in sodišče je njegovemu zahtevku delno ugodilo, od 1. 2. 2017 pa je tudi po odločitvi sodišča zaposlen zgolj na ZRS Koper. Že konec marca je UP prejela sodbo v zadevi, v kateri je dr. Bojan Butinar tožil UP zaradi pogodbe o zaposlitvi, a je sodišče njegov tožbeni zahtevek zavrnilo na osnovi enakih argumentov kot v zadevi Škof.

 

Spomnimo, da so organi univerze potem, ko je vodstvo nekdanje članice UP ZRS predlagalo prenehanje članstva UP ZRS v univerzi, sprejeli sklepe, da tisti raziskovalci ZRS, ki želijo ostati v delovnem razmerju na univerzi, lahko ostanejo, s tistimi, ki bodo odšli k novemu delodajalcu, pa deljena delovna razmerja ne bodo mogoča. Približno tretjina raziskovalcev nekdanjega UP ZRS je ostala zaposlena na univerzi.

 

Sodišče je v zadevi Škof ocenilo, da sklepi Senata UP in Upravnega odbora UP v maju 2016 niso bili ne protipravni ne diskriminatorni. “Če so se nekateri delavci UP ZRS odločili, da ne bodo več delali za univerzo, ampak za drugega, še neustanovljenega delodajalca, niso mogli pričakovati, da jim bo univerza še naprej zagotavljala delo. Delo bi jim bila dolžna univerza zagotavljati le, če bi se odločili z njo ostati v delovnem razmerju,” je v obrazložitvi navedlo sodišče.

 

UP meni, da je opredelitev sodišča v zadevah Škof in Butinar do nekaterih pravnih vprašanj pomembna tudi za presojanje v preostalih pravdah, ki so jih proti UP sprožili nekdanji zaposleni UP ZRS. Sodišče je sprejelo tudi razlago rektorja, da je prav neločljiva povezanost znanstvenega raziskovanja in poučevanja tista lastnost, ki loči univerzo od visokih strokovnih šol. V primeru, da bi se lahko vsak sam odločal, da bi na univerzi zgolj poučeval, raziskoval pa morda na drugih institucijah, bi to spremenilo univerzo v visoko strokovno šolo. Predstavniki univerze so v sodnih postopkih tudi opozorili, da nekateri bivši zaposleni UP ZRS nimajo habilitacij, ki predstavljajo pogoj za sklenitev pedagoškega delovnega razmerja na univerzi.

 

Sodišče je presojalo pravice in obveznosti strank v pravdah Škof in Butinar tudi z vidika ustavno predpisane avtonomije univerze in odločilo, da univerza lahko avtonomno spreminja študijske programe in izvajalce posameznih predmetov. Ob tem pa je pazilo, da se avtonomija univerze ne uporablja za doseganje pravno nedopustnih ciljev - v obravnavanem primeru diskriminacije iz 6. člena Zakona o delovnih razmerjih, pri čemer je kot osebno okoliščino iz 1. odstavka citiranega člena štelo voljo tožnikov Škofa in Butinarja, da z delom nadaljujeta na ZRS Koper.

 

Sodišče je tudi navedlo, da svoboda znanosti veže predvsem državne organe v odnosu do državne univerze, vendar jo posamezen znanstvenik lahko uveljavlja tudi nasproti univerzi. Avtonomija univerze je tesno povezana s svobodo znanstvenega ustvarjanja, ker je avtonomija poseben vidik svobode znanosti. V obravnavanem primeru pa je potrebno upoštevati, da je tožnik imel možnost izbire delodajalca, oziroma nadaljevanja dela na univerzi, da bi lahko še naprej povezoval svoje raziskovalno delo s pedagoškim. Zaradi tega mu pravica iz 59. člena Ustave ni bila kršena, je še zapisalo sodišče.

 

Preberite tudi: 
UP včeraj prejela še eno sodbo v zvezi z ZRS Koper, ki pa je diametralno nasprotna predhodnim sodbam istega sodišča (6. 7. 2017)