ENG
 

Pogosto uporabljeni pojmi

print

Abecedni seznam

V nadaljevanju navajamo nekatere pogosto uporabljene pojme s področja kakovosti. Ker se terminologija s področja kakovosti v visokem šolstvu še oblikuje in razvija, v literaturi še vedno srečujemo različne definicije istih pojmov. Naš »pojmovnik« smo povzeli po publikaciji Institucionalne in programske samoevalvacije v visokem šolstvu avtorjev dr. Sonje Kump in dr. Bogomirja Mihevca. Pojmovnik bomo nadgrajevali in izpopolnjevali. Pojme navajamo po abecedi; pojmi ki so povezani, so navedeni v rubriki skupaj (na primer Evalvacija – Področje evalvacije).

Obsežen slovar pojmov (posodobljena različica iz leta 2004), povezanih s področjem kakovosti, je v letu 2007 izdala tudi organizacija UNESCO-CEPES (Quality Assurance and Accreditation: A Glossary of Basic Terms and Definitions).

Slovar pojmov s področja kakovosti je pripravila tudi organizacija Quality Research International in je dostopen na spletni strani te organizacije.

Akreditacija

Akreditacija kot proces temelji na uporabi predhodno opredeljenih minimalnih standardih. Uporablja se za visokošolski zavod kot celoto ali za študijski program. Možni sta formalni akreditacijski odločitvi: podelitev akreditacije, zavrnitev vloge za akreditacijo. Odločitve imajo posledice na odobritve in financiranje. Akreditacijski proces je lahko oblikovan na enakih metodoloških osnovah kot evalvacija, toda od evalvacije se razlikuje glede na oceno, ki je povezana z ugotovitvami o zadovoljevanju vnaprej opredeljenih minimalnih standardov. Akreditacija je lahko rezultat evalvacije, ne more pa nadomestiti evalvacije.

Podaljšanje akreditacije

Zakon o visokem šolstvu določa, da Nacionalna agencija RS za kakovost v visokem šolstvu najmanj vsakih sedem let ponovno preveri, če visokošolski zavod ali študijski program izpolnjuje z zakonom določene pogoje. S podaljšanjem akreditacije  po uspešno opravljeni zunanji evalvaciji lahko visokošolski zavod obnovi svoji vpis v razvid, študijskemu programu pa se podaljša javna veljavnost. Postopek za podaljšanje akreditacije se prične z zunanjo evalvacijo in konča z odločitvijo o podaljšanju akreditacije.

Benchmarking

Benchmarking je primerjanje rezultatov med predmeti, programi, institucijami ali posameznimi temami, ki vodi v izmenjavo izkušenj »dobre prakse«; je proces ugotavljanja in učenja iz primerov »dobre prakse«.

Evalvacija

Evalvacija uporablja se kot splošni opis dejavnosti agencij za zunanje zagotavljanje kakovosti, kot so zbiranje podatkov, informacij in evidence o kakovosti institucije, kakovosti posameznih delov institucije ali kakovosti temeljnih dejavnosti, to je izobraževanja in/ali raziskovanja. Pomeni sistematično analizo procesov, rezultatov in vplivov programa, dejavnosti ali politike z nameni presojanja njihove veljavnosti. Evalvacija je tudi splošen pojem za označevanje kateregakoli procesa, ki vodi v ocene in/ali priporočila glede kakovosti enote (fakultete/šole ali programa). Pregled kakovosti (review) in ocenjevanje kakovosti imata enak splošni pomen.

Evalvacija predmeta

Osredotočena je na kakovost določenega predmeta, ki se poučuje v okviru različnih študijskih programov.

Evalvacija programa

cilj evalvacije je ocenjevanje kakovosti izobraževanja posameznega študijskega programa, ki se zaključi z določeno stopnjo/diplomo. Takšno ocenjevanje se imenuje tudi ocenjevanje predmetnega področja ali discipline: na primer ocenjevanje študija ekonomije, sociologije, računalništva itd..

Evalvacijsko poročilo

poročilo, ki naj bi bilo dostopno javnosti,  napiše skupina zunanjih izvedencev. Glavna funkcija tega poročila je oskrbeti institucijo oziroma program in njene glavne interesne skupine (študenti, učitelji, delodajalci, vlada) z zapisom njenega sedanjega stanja, ki je osnova za njen nadaljnji razvoj in izpopolnjevanje. Cilj evalvacijskega poročila je identifikacija prednosti in slabosti ter predlogi za izboljšanje. Končna ocena mora upoštevati kontekst in še zlasti sprejeto poslanstvo in cilje institucije oziroma programa.

Notranja evalvacija (pogosto izraz za samoevalvacijo)

opravljajo jo sami izvajalci programov. Glavni cilj notranjega zagotavljanja kakovosti je izpopolnjevanje kakovosti. Poleg tega lahko notranje zagotavljanje kakovosti prispeva k boljšemu samospoznavanju in samorazumevanju ter služi kot pomoč pri samoregulaciji institucije.

Področje evalvacije

Evalvacija v visokem šolstvu vključuje poučevanje, učenje, raziskovanje, vodenje, upravljanje in druge storitve visokošolskih institucij. Pri tem običajno obravnavajo naslednje vidike: vložek (sredstva in opremljenost institucije, akademsko in drugo osebje, kakovost kandidatov za študij, svetovanje in usmerjanja), vsebino in kontekst (organizacijska načela ali vsebina študijskega programa in raziskovalnih projektov), proces (sam potek in načini poučevanja, učenja, raziskovanja in upravljanja), rezultat (kakovost diplomantov, rezultati in kakovost raziskovalnega dela).

Ravni evalvacije

Evalvacija lahko poteka na več ravneh, in sicer na institucionalni ravni (fakulteta, univerza), na ravni oddelka, študijskega oziroma raziskovalnega programa in predmeta.

Responzivna evalvacija

Uporablja mnogovrstne metode in alternativne pristope. Izbrana evalvacijska metoda mora ustrezati specifični evalvacijski situaciji. Prednost responzivne evalvacije je njena občutljivost za različna stališča in možnost njihovega medsebojnega soočanja.

Samoevalvacija

Proces opredeljevanja, zbiranja in analiziranja kvalitativnih (samoocene zaposlenih in mnenja uporabnikov) in kvantitativnih (dejstva) informacij, ki vodi do odločitve o predvidenih spremembah, izpopolnjevanju in nadaljevanju ciljev izobraževalnega programa ali institucije. Vključuje udeležbo vseh tistih, ki se jih problemi kakovosti tičejo (visokošolski učitelji in sodelavci, študenti, zaposleni v strokovnih službah, diplomanti, delodajalci).

Sumativna evalvacija

Vrednoti končne rezultate programa ali ukrepa. Metodologija sumativne evalvacije je kvantitativna. Njen namen je ugotavljanje učinkov programov. Vodi v odločitve, ali naj se programi ukinejo ali pa nadaljujejo.

Zunanja evalvacija

Izvajajo jo vladne komisije ali ustanove, različni neodvisni inštituti ali agencije. Prednost zunanje evalvacije je večja usposobljenost izvedencev za evalvacijo, pri čemer  je potrebno dobro poznavanje predmeta evalvacije.

Zunanja evalvacijska skupina

Imenovana tudi ekspertna skupina/komisija, obiskovalna skupina, skupina kolegialne kontrole (peer review). Predstavlja skupino izvedencev, ki jih  evalvacijska agencija povabi, da izvedejo ocenjevanje ali revizijo. To so neodvisni izvedenci iz akademskega in/ali strokovnega sveta, ki ovrednotijo kakovost. Včasih vključuje tudi druge člane, na primer predstavnike študentov ali delodajalcev.

Kakovost

Kakovost je multidimenzionalen pojem. Nameni in cilji izobraževalnega programa so prevedene zahteve in pričakovanja učiteljev, udeležencev izobraževanja, delodajalcev, izvršne oblasti in širše družbe. Doseganje teh ciljev je kakovost. Evalvacijski pristopi se razlikujejo glede na različne koncepte kakovosti.

Kakovost kot ustreznost standardom

Na primer ISO standardi ali »nič napak«. Standarde in »nič napak« je najlažje opredeliti v množični industriji, kjer so proizvodne specifikacije lahko vpeljane do podrobnosti in tako lahko tudi standardizirane mere enakih proizvodov kažejo ustreznost teh specifikacij. V visokem šolstvu pa se ne pričakuje, da bi bili diplomanti popolnoma podobni; zaradi tega taka definicija kakovosti ni primerna za področje izobraževanja.

Kakovost kot prag (kot zagotavljanje minimalnih standardov)

Opredelitev praga za kakovost pomeni določitev minimalnih standardov. Vsaka enota, ki dosega ali presega te standarde, je ocenjena kakovostno. Prednost postavljanja praga kakovosti je objektivnost, preverljivost in enotnost v celotnem izobraževalnem sistemu. Pomanjkljivost se kaže v statičnosti; takšnega pristopa ne moremo prilagajati spremenjenim okoliščinam, razen skozi okorne politične procese. Standardi kakovosti skoraj vedno zaostajajo in ne ustrezajo dejanskemu stanju. To pa pomeni, da pojmovanje kakovosti kot zadovoljevanje minimalnih pogojev ne spodbuja institucij (ali programov), da bi se prilagajale novim okoliščinam, vključevale novosti na področju izobraževanja, skratka jih ne vzpodbuja, da bi zviševale svojo kakovost.

Kakovost kot odličnost-izjemnost

Predstavlja tradicionalno akademsko pojmovanje, v katerem je prisoten cilj prizadevanja biti najboljši. Ta koncept kakovosti je pogosto implicitno prisoten v razpravah akademikov in tudi politikov o kakovosti v visokem šolstvu. Ta pristop poudarja vzdrževanje akademskih standardov s pomočjo sumativnega ocenjevanja in predvideva implicitni, normativni »zlati standard« za učenje in raziskovanje. Zagovarja elitizem. Prednost pripisuje vrednosti (znanju) pred veščinami oziroma strokovno kompetentnostjo. Ta pristop predpostavlja, da so standardi storitev odvisni od vložkov, kot so na primer visoko kvalificirano osebje, dobro založena knjižnica, dobro opremljeni laboratorij in študenti z dobrim predznanjem.

Kakovost kot spreminjanje

Ta pogled je osredotočen na pridobivanje veščin in znanj udeležencev izobraževanja. Transformativni pristop uporablja standarde za ocenjevanje pridobljenega znanja študentov, in sicer v smislu akademskega znanja in širšega niza transformativnih veščin, kot so na primer analitično, kritično in lateralno mišljenje, inovativnost in komunikativnost. Ker transformacija vključuje pooblaščenje, je potrebno formativno in sumativno ocenjevanje. Transformativni raziskovalni standardi se ocenjujejo v izrazih vpliva v povezavi s cilji. Standardi storitev poudarjajo specifikacijo opreme (in prostorov), ki omogočajo proces študentskega učenja in pridobivanja transformativnih spretnosti.

Kakovost kot »ustreznost namenu«

Ta pristop se nanaša na določene cilje, ki so povezani z nameni. Operacionalna opredelitev kakovosti je vedno specifična: kakovost nečesa za poseben namen. Torej ni »splošne kakovosti«. To pojmovanje vključuje pojmovanje kakovosti, ki je osredotočeno na »potrebe uporabnikov« (udeleženci izobraževanja, delodajalci, vlada). Glavna slabost tega pojmovanja je v prepričanju, da v izobraževanju »vse deluje«, če lahko izrazimo namen. Koncept »ustreznost namenu« bi bilo torej treba dopolniti s konceptom »ustreznost namena« za področje izobraževanja. V tem smislu bi lahko evalvacije obravnavale vsestranskost in relevantnost namenov, in sicer zato, da bi jamčila izboljšave.

Kakovost kot vrednost za denar

Poudarja predvsem »dobro kupčijo« za uporabnika: običajno so to študenti, vlada, delodajalci ali starši. Zahteva vzdrževanje in izpolnjevanje akademskih standardov v povezavi z usposobljenostjo diplomantov ter v povezavi z raziskovalnimi rezultati, in sicer za enaka (ali celo skrčena) sredstva. Prav tako pričakuje primerno usposobljene diplomante, ki bodo konkurenčni na trgu dela. Ta pristop daje prednost učinkovitosti in odgovornosti do »strank« in »uporabnikov«.

Kontrola kakovosti (Quality Control)

V ožjem pomenu se uporablja kot merjenje kakovosti. Kontrola kakovosti se pogosto uporablja soznačno s pojmom managementa kakovosti (Quality Management), čeprav »management« poudarja vidike stopnjevanja (povečanja kakovosti), medtem ko ima »kontrola« bolj statične, mejne (vhodne) konotacije.

Kultura kakovosti (Quality Culture)

Kritično vrednotenje lastnega dela, internalizirana kultura, ki vidi v nenehnem izboljševanju kakovosti »način življenja«. Visokošolski učitelji in sodelavci naj bi samoevalvacijo razumeli kot del svojega običajnega delovanja in kot integralni del reflektiranega akademskega dela. Skupni interes akademske skupnosti za samorefleksijo, samokritiko in samorazvoj.

Minimalna kakovost

Mejna kakovost, ki je pogoj za akreditacijo določenega programa ali institucije: »osnovni nivo sprejemljivosti« kakovosti; »minimum« kakovosti; »najnižji sprejemljivi standard« - pojem se uporablja v zvezi z različnostjo (diversity) in možnimi razlikami v komparativni kakovosti za označitev niže (slabše) kakovosti oziroma standarda.

Ocenjevanje kakovosti (Quality Assessment)

Predstavlja evalvacijo  kakovosti same institucije ali programa. Pomeni strukturirano presojanje kakovosti vložkov, procesov in rezultatov poučevanja in učenja in/ali raziskovanja z metodama samoevalvacije in zunanje kolegialne kontrole (ocenjevanje zunanjih predmetnih izvedencev). Med ocenjevanjem, evalvacijo in pregledom (review) ni dejanske razlike. Ti izrazi so medsebojno zamenljivi.

Zagotavljanje kakovosti (Qaulity Assurance)

Sistematična, strukturirana in nenehna pozornost, ki je namenjena kakovosti v smislu vzdrževanja in izpopolnjevanja kakovosti izobraževalnega dela. Eno od sredstev za zagotavljanje kakovosti je ocenjevanje kakovosti. Pojem poudarja vidik zunanjega gledanja na kakovost: njen cilj je prepričati javnost, da je enota visoko kakovostna. Zagotavljanje kakovosti je torej osredotočeno na odgovornost.

Odgovornost

Odgovornost zagotovilo javnosti (državi, študentom, delodajalcem itd.), da enota izvaja kakovostno izobraževanje.

Revizija

Revizija evalvacija ali pregled postopkov, procesov in mehanizmov v visokošolski instituciji. Predmet revizije ni sama kakovost, ampak postopki in mehanizmi zagotavljanja kakovosti in procesi doseganja poslanstva in ciljev.

Revizija kakovosti (Quality Audit)

Evalvira zlasti postopke in procese za zagotavljanje kakovosti. Pri reviziji kakovosti gre za domnevo, da visokošolska institucija skrbi za kakovost, če ima vzpostavljanje mehanizme in postopke zagotavljanja kakovosti. Gre torej za evalvacijo evalvacijskih mehanizmov in postopkov.

Standardi

Standardi merila, norme so pričakovani rezultati izobraževanja. Standarde lahko opredeli na primer profesionalna organizacija ali zakonodaja. Nanašajo se na znanje, spretnost in kompetence, ki jih pričakujemo od diplomantov. INQAAHE (International Network for Quality Assurance Agencies in Higher Education - Mednarodna mreža agencij za zagotavljanje kakovosti v visokem šolstvu) loči standarde programa (na primer dodiplomskega in podiplomskega) in standarde posameznih predmetov. Standardi so lahko opisani kot trditve (izjave) v splošnih ali specifičnih izrazih znanja, razumevanja, spretnosti in drže, kar naj bi demonstrirali uspešni diplomanti.

Standardi kompetentnosti

Merijo določene ravni sposobnosti in spretnosti. Kompetence lahko vključujejo splošne (transferabilne) spretnosti, ki jih zahtevajo delodajalci; spretnosti, ki so nujne pri uvajanju v stroko; akademske spretnosti oziroma spretnosti »višje ravni« ter implicitne in eksplicitne spretnosti, ki so potrebne za pridobitev diplome oziroma strokovnega naslova. Zveza med akademskimi standardi in standardi kompetentnosti ni jasno začrtana in do določene mere med njimi obstaja le pragmatična razlika. V nekaterih definicijah kakovosti, kot na primer kakovost kot »izjemnost«, je razlika med akademskimi standardi in standardi kompetentnosti bolj izrazita, kot na primer v »transformativnem« pristopu.

Standardi storitev

So merila za ocenjevanje določenih vidikov zagotavljanja storitev. Takšni standardi lahko vključujejo maksimalno velikost razreda; pogostost osebnih stikov z mentorji; razpoložljivost informacij o postopkih za pritožbe študentov; časovno zaostajanje glede uvajanja priporočene literature v knjižnicah itd. Povratne informacije uporabnikov (njihovo mnenje oziroma zadovoljstvo) se običajno uporabljajo kot kazalci ponudbe zagotovljenih storitev. Standardi storitev so v visokem šolstvu podobni standardom uporabnikov.

Učinkovitost

Učinkovitost se nanaša na uresničevanje navedenih ciljev institucije, programa ali storitev.