Ženske v znanosti - Intervju z dr. Tino Štemberger 

Ženske v znanosti - intervju z dr. Tino Štemberger 

Med 11. 2. (mednarodnim dnevom žensk in deklet v znanosti) in 8. 3. (mednarodnim dnevom žensk), predstavljamo raziskovalke UP, ki so v preteklem letu dosegle pomembne mejnike v svojem raziskovalnem delu in njihove misli o položaju žensk v znanosti.

Dr. Tina Štemberger se ukvarja s področjem pedagoške metodologije in inkluzije, v letu 2021 je pridobila podoktorski projekt (Vključenost v predšolsko izobraževanje: dejavnik zagotavljanja enakih možnosti za razvoj posameznika in družbe ter vseživljenjsko učenje), financiran v okviru ARRS. 

Raziskave so pokazale, da še vedno obstajajo razlike med ženskami in moškimi, ki delajo v znanosti.  Ali menite, da se ta razlika čuti tudi na področju pedagoških znanosti ali je stereotip, da je vzgoja otroka žensko delo, še močno prisoten? 

V raziskovanju je vedno potrebna previdnost pri posploševanju rezultatov, kar velja tudi za rezultate, ki jih omenjate. Dejstvo je, da ima vsako področje raziskovanja svoje specifike, za področje raziskovanja vzgoje in izobraževanja lahko trdimo, da raziskovalci zelo dobro sodelujemo in se dopolnjujemo. Zagotavljanje enakih možnosti pa je potrebno interpretirati tudi v kontekstu vsake posamezne raziskovalne organizacije, torej kako posamezna raziskovalna organizacija naslavlja to vprašanje ter katere vzvode pri tem uporablja. 

Vprašanje vzgoje je večdimenzionalno in ga lepo povzame rek »It takes a village to raise a child«, ki sporoča, da je za vzgojo otroka potrebna skupnost ljudi, torej otrokovo okolje, ki poskrbi za otroka na različnih področjih in mu omogoča da odrašča ter se razvija v varnem okolju, tako s fizičnega kot socialnega vidika. Mogoče pogosto pozabljamo na dejstvo, da vzgoja ne pomeni samo to, da se za otroka ali z otrokom aktivno angažiramo, vzgajamo tudi takrat, ko, če poenostavim, ne počnemo čisto nič. Tudi to je sporočilo otroku, otroci zelo dobro zaznavajo naše delovanje in ga posnemajo, torej se učijo z zgledom. 

 Vaše najnovejše raziskave so usmerjene v predšolsko vzgojo in vključenost otrok v kakovostne predšolske programe. Ali menite, da rezultati raziskav dovolj hitro zaživijo v praksi ali je treba dodatno izboljšati sodelovanje med univerzami in vrtci ter šolami? 

Raziskave na področju vzgoje in izobraževanja bi težko izpeljali brez sodelovanja z vzgojno-izobraževalno prakso, tako da lahko rečem, da raziskovalci s Pedagoške fakultete že vrsto let zgledno sodelujemo z vrtci, s šolami in z  drugimi vzgojno-izobraževalnimi zavodi, v številnih raziskavah imajo pedagoški delavci in učeči se tudi vloge subjektov in ne le objektov raziskovanja, razvijamo participativno raziskovanje, sodelujoči zavzamejo tudi pomembne vloge pri razvoju novosti. To omogoča tudi dokaj hitro, vsaj kolikor je to sistemsko mogoče, implementacijo novosti tudi v neposredno vzgojno-izobraževalno prakso. 

Med drugim preučujete pripravljenost učiteljev na inkluzijo. Koliko smo kot družba in učitelji pripravljeni sprejeti drugačne otroke in na njihovo posebnost gledati kot na dar, ne kot breme? 

Ko gre za inkluzijo znotraj šolskega prostora, je potrebo povedati, da je, če lahko tako rečem, inkluzija v zadnjih 10–15 letih prehodila pomembno pot, od neznanega koncepta do inkluzije kot načina delovanja neke vzgojno-izobraževalne institucije, v tem času se je korenito spremenilo samo pojmovanje inkluzije. K temu je v slovenskem prostoru bistveno, pravzaprav ključno, pripomogla prav Pedagoška fakulteta, ki je v našem prostoru prva odzvala na potrebe družbe in razvila študijski program inkluzivne pedagogike, na katerem je od njegove vzpostavitve leta 2009 do danes študij uspešno zaključilo 430 diplomantov, ki sedaj poklicno delujejo po celi Sloveniji in tudi v tujini. Kot družba imamo seveda še veliko priložnosti za nadaljnje korake pri zagotavljanju enakih možnosti, pri čemer ima seveda sistem vzgoje in izobraževanja pomembno vlogo, predvsem v smislu kompenzacijske vloge za otroke in mladostnike iz manj spodbudnega oz. deprivilegiranega okolja, tako domačega kot tudi širšega. 

dr. Vesna Grahovac, Sektor za raziskovalno, razvojno in umetniško dejavnost