6. 7. 2017
Koper, 6. julij 2017 - Univerza na Primorskem (UP) je včeraj prejela še eno sodbo Delovnega sodišča v Kopru, ki se nanaša na raziskovalce ZRS Koper. Čeprav gre za sodbo istega sodišča kot pred tremi dnevi in pred tremi meseci, pa je druga sodnica istega sodišča o vsebinsko enakih zadevah odločila diametralno nasprotno kot sodnica pred njo. Dr. Boštjanu Šimuniču je (še nepravnomočno) prisodila, da ima poleg 100-odstotne zaposlitve na ZRS Koper še več kot 60-odstotno zaposlitev na UP. Drugemu tožniku v združeni pravdi, dr. Radu Pišotu, pa je sodišče zavrnilo zahtevek do UP po izplačilu 73.008,72 EUR “denarne odškodnine”.
Kot je javnosti znano, je Delovno sodišče v Kopru pred kratkim zavrnilo zahtevka dr. Lenarta Škofa in dr. Bojana Butinarja po izstavitvi pogodbe o pedagoškem delu na UP, zaradi njunega prehoda k novemu delodajalcu oziroma po tem, ko sta se zaposlila na novo ustanovljenem javnem raziskovalnem zavodu ZRS Koper. Sodišče je zavrnitev njunih tožbenih zahtevkov utemeljevalo z ugotovitvijo, da jima je bilo vnaprej znano na osnovi maja 2016 sprejetih sklepov Senata in Upravnega odbora UP, da bo njuna odločitev za delo pri novem delodajalcu (ZRS Koper) pomenila, da ne bosta več v delovnem razmerju z UP. Prav tako je v njunih primerih sodišče ugotovilo, da univerza lahko avtonomno spreminja študijske programe in izvajalce posameznih predmetov.
V včeraj prejeti sodbi tožnikov Šimunič in Pišot gre za zadevo, v kateri je sodišče decembra 2016 v skupno obravnavanje združilo postopka obeh individualnih tožnikov ter sklenilo, da izvede vzorčni postopek, ostale istovrstne postopke (še 11 istovrstnih spisov tožnikov bivših zaposlenih UP ZRS, ki so se odločili za delo pri novem delodajalcu ZRS Koper) pa je prekinilo do pravnomočnosti odločitve v tej zadevi. Sodišče je odločilo, da “tožniku Pišotu delovno razmerje na UP ni prenehalo zaradi nezakonitosti odpovedi”, saj mu je bila hkrati ponujena druga ustrezna zaposlitev po pogodbi. “Tožniku Pišotu je delovno razmerje prenehalo zaradi njegove odločitve, da sprejme mesto (vršilca dolžnosti) direktorja in takojšnjo zaposlitev na novem ZRS, zato ni pogojev za sodno razvezo in tudi ni podlage za uporabo 118. člena ZDR-1 glede denarnega povračila. Zaradi tega je sodišče tožbeni zahtevek drugega tožnika Rada Pišota v delu, ki se nanaša na zahtevanih 73.008,72 EUR bruto denarne odškodnine (pravilno denarnega povračila), zavrnilo kot neutemeljen”.
Sodišče je v tej zadevi (in v zadevah 11 drugih tožnikov) na predlog, ki so ga tožniki vložili hkrati s tožbo, 20. 10. 2016 izdalo sklepa o začasni odredbi, s katerima je zadržalo učinkovanje odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove. Izdaja začasnih odredb je sicer izjema v praviloma kontradiktornih sodnih postopkih, v katerih morata imeti obe pravdni stranki možnost pojasniti svoje stališče. Ker se začasne odredbe izdajo na podlagi navedb zgolj ene, tožeče stranke, morajo te navedbe zadostiti strogim kriterijem z namenom preprečitve nastanka nenadomestljive škode. Ker UP takšne škode oziroma zadostitve zakonskim kriterijem za izdajo začasnih odredb ni prepoznalo in so imele začasne odredbe, po mnenju UP, kar nekaj formalnih pomanjkljivosti, je UP na izdane začasne odredbe podala ugovore, ki jim je sodišče dne 2. 12. 2016 delno ugodilo. Postopek z začasno odredbo za tožnika Pišota je bil nato končan z umikom, glede tožnika Šimuniča pa je po vloženi pritožbi UP Višje sodišče dne 12. 1. 2017 sklep Delovnega sodišča o ugovoru (z dne 2. 12. 2016) razveljavilo in vrnilo v novo odločanje. Nato je Delovno sodišče o ugovoru UP zoper izdano začasno odredbo ponovno odločalo in 17. 1. 2017 ugovoru ugodilo, s čimer je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Na ta sklep se je pritožil tožnik Šimunič, zatem pa je Višje sodišče dne 16. 2. 2017 sklep Delovnega sodišča o ugovoru (z dne 17. 1. 2016) razveljavilo in vrnilo v novo odločanje. V času izdaje predmetne sodbe je tako za tožnika Šimuniča še vedno v veljavi prva izdana začasna odredba z dne 20. 10. 2016, pri čemer o ugovoru UP prvostopenjsko sodišče še sploh ni odločilo in je zato za UP nerazumljivo, da je sodišče izdalo sodbo, ne pa sklepa o ugovoru. Zastavlja se vprašanje ali prvostopenjsko sodišče pričakuje sedaj razveljavitev svoje sodbe o glavni stvari, da bo v ponovljenem postopku odločalo tudi o ugovoru?
Tožba Šimuniča je vsebinsko enaka tožbam Škofa in Butinarja, zato se UP čudi odločitvi druge sodnice istega sodišča, ki v primeru Šimunič relativizira sklep Senata UP z dne 18. 5. 2016, ko v 14. točki obrazložitve sodbe zapiše: “Zato bi toženkina odločitev z dne 18. 5. 2016, da tisti delavci UP ZRS, ki se bodo odločili za nadaljevanje dela na ZRS, ne morejo več izvajati pedagoškega dela pri toženi stranki, lahko kršila tožniku pravico iz 59. člena Ustave RS”, čeprav je isto sodišče pred tem v vsebinsko enakih zadevah Škof in Butinar že odločilo, da “sklepi Senata UP in Upravnega odbora UP v maju 2016 niso bili ne protipravni ne diskriminatorni.”
UP se bo na včeraj prejeto sodbo pritožila, saj sodišče v tem primeru ne odstopa samo od svojih predhodnih stališč, temveč tudi od uveljavljene sodne prakse, na kar je UP opozorila v sodnem postopku. Sodišče v predmetni sodbi namreč relativizira tudi odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (VSRS), ko v 22. točki obrazložitve zapiše: “Četudi iz odločitve VSRS Sodba in Sklep VIII Ips 153/2016 z dne 6. 12. 2016 izhaja, kot da sodno varstvo za izstavitev drugačne pogodbe o zaposlitvi od obstoječe ni predvideno, pa je po prepričanju sodišča vendarle treba takšno sodno varstvo dopustiti …”.
Preberite tudi:
Univerza na Primorskem prejela sodbe v zvezi z nekdanjimi zaposlenimi, ki so odšli na novi ZRS Koper (4. 7. 2017)