17. 2. 2022
Ženske v znanosti - Intervju z dr. Eleno Bužan
Med 11. 2. (mednarodnim dnevom žensk in deklet v znanosti) in 8. 3. (mednarodnim dnevom žensk), predstavljamo raziskovalke UP, ki so v preteklem letu dosegle pomembne mejnike v svojem raziskovalnem delu in njihove misli o položaju žensk v znanosti.
Dr. Elena Bužan se ukvarja s področji populacijske in varstvene genetike, filogenije in varstva narave, je vodja projekta STEP CHANGE (Science Transformation in EuroPe through Citizens involvement in HeAlth, coNservation and enerGy rEsearch) programa Obzorje 2020, ki se je pričel izvajati v letu 2021.
INTERVJU
Večina mladih se še v času študija odloči za delo v gospodarstvu ali nadaljevanje po akademski poti. Kaj vas je pritegnilo h karieri na univerzi?
Že od majhnih nog sem vedela, da se želim posvetiti znanosti. Moje zanimanje za naravoslovje, predvsem za kemijo in biologijo, je bilo neizmerno. Vendar sem po končanem študiju odločitev iz otroštva za nekaj časa dala na stranski tir in se odločila za gospodarstvo. Po petih letih dela v industriji pa je želja po raziskovanju vendarle postala prevelika in niso več odtehtali ne slabši finančni pogoji v znanosti ne negotovost zaposlitve za določen čas, zato sem zaprosila za pozicijo mlade raziskovalke na Znanstveno-raziskovalnem središču Univerze na Primorskem. Spoznala sem, da želim biti del raziskovalne zgodbe, ki je korenito spremenila moje življenje. Danes, ko pogledam nazaj, bi se enako odločila. Delo na univerzi namreč ponuja dobro možnost za raziskovalno delo, ki mi omogoča iskati odgovore na mojo radovednost in teši željo po razumevanju ter željo, da bi pomagala naravi in ljudem. Hkrati pa mi to delo omogoča sodelovanje v izobraževalnem procesu z mladimi in prenos znanja oz. teh čarovnij spoznavanja življenja z majhnimi ampak gotovimi koraki.
Za vašo znanstveno pot je značilno povezovanje različnih raziskovalnih področij in ustvarjanje zanimivih raziskav in projektov. Katera od teh raziskav vam je prinesla največ veselja in občutka kreativnosti?
Interdisciplinarnost se mi zdi zelo pomembna. Nikoli nisem striktno ločevala med naravoslovnimi področji. Te razlike smo si ljudje izmislili sami. Gre samo za različne poglede na eno in isto stvar, na naravo.
Moje primarno raziskovalno področje je molekularna ekologija, ki zajema spoznavanje procesov v naravi skozi gensko zasnovo organizmov. Vendar se moje delo dotika tako raziskav molekule DNK v laboratoriju kot tudi prenosa dognanj iz laboratorija v prakso, ki je povezana z ohranjanjem genetske variabilnosti; le-ta je temelj za prilagajanje populacij (mene zanimajo predvsem prostoživeče živali) spremenljivim življenjskim razmeram.
Najljubše mi je čas preživljati v laboratoriju ali v znanstvenih razpravah s svojo skupino; intenzivno timsko delo je namreč edina pot, če želimo v znanosti kar koli smiselnega narediti. Vendar se zavedam, da je vloga znanstvenika mnogo širša. Poleg akademskega dela sta zelo pomembni tudi naša družbena angažiranost in komunikacija z državljani, kar je temelj odprte znanosti.
V zadnjih letih smo bili zelo uspešni pri pridobivanju projektov iz okvirnega programa EU za raziskave in inovacije, Obzorje 2020. Ravno v okviru njih lahko uresničujem videnje odgovorne (bio)znanosti. V sklopu projekta StepChange, ki ga izvajamo od marca 2021, bomo ob sodelovanju najširše javnosti naslavljali izjemno pomembna vprašanja današnjega časa, kot so zmanjševanje porabe energije, zdravje oz. kardiovaskularne bolezni in pretilnost ljudi, širjenje zoonoz in drugih infekcijskih bolezni (vključno s covidom-19) in seveda monitoring ter varstvo prostoživečih živali. Ravno ta projekt mi je eden najljubših, saj bomo z njim močno okrepili povezanost med raziskovalci in državljani (kot končnimi uporabniki raziskovalnih dosežkov) ter, kar je morda najpomembnejše, tudi zaupanje med različnimi deležniki.
Od ženske znanstvenice se pričakuje da je uspešna tako na znanstvenem področju kot tudi v privatnem življenju. Nehvaležno vprašanje: Kako ohranjate harmonijo med delom in družino?
Ja, znanost ni samo poklic – je poslanstvo, ki te okupira 24 ur na teden in 7 dni v tednu. Priznam, da mi je bilo najtežje na začetku tako raziskovalne kot družinske poti, ki sta pri meni časovno sovpadali. Takrat je bila izjemno pomembna podpora družine, tako ožje kot tudi znanstvene. Moji raziskovalni začetki so bili zaznamovani s podoktorskimi usposabljani in konferencami v tujini. Tu se moram zahvaliti predvsem babicama in dedkoma mojega otroka, saj so vsi zelo pogosto priskočili na pomoč z varstvom, ne samo doma ampak tudi v tujini. Danes je veliko lažje, saj je sin že najstnik; glede na to, da je odraščal v »raziskovalnem duhu«, se veseli znanstvenih konferenc (kadar lahko odpotuje z mano) in tudi razume, ko potrebujem mir in svoj čas za pisanje znanstvene objave ali izvajanje projekta.
Pravzaprav sem srečna, ne glede na nekatere stvari, ki so mi v življenju morda spodletele zaradi obilice raziskovalnega dela; čutim namreč, da sem del nekega skupnega napora, ki pelje človeštvo v boljši jutri. In ob tem uživam. Pri tem se mi zdi zelo pomembno, da lahko kdaj pomagam ljudem in svoje znanje delim tudi drugim.
dr. Vesna Grahovac, Sektor za raziskovalno, razvojno in umetniško dejavnost
